Pavletu Oblaku v slovo

Dragi Pavle. Spraševati se, zakaj se je to zgodilo ravno tebi, ni več na mestu. Vedno je prezgodaj, vedno si premlad. Izdalo te je srce in zdi se, kot da je bila to prva in edina ovira v tvojem življenju, ki je nisi zmogel premagati. Po nekaj prespanih nočeh in prvem nenadnem presenečenju, da te ni več med nami, vemo, da moramo razmišljati pozitivno. To bi ti pričakoval od nas.

Ljubil si šport. Vsi te najbolj poznamo kot človeka, ki je svoje športno življenje posvetil karateju in svojim karate učencem vseh generacij. Ne samo, da si bil odličen karateist, ti si tudi živel po načelih tradicionalnega karateja, po vrednotah, ki vključujejo celotnega človeka. A drugim športom nisi obrnil hrbta. Garaža je bila iz leta v leto bolj polna športne opreme za surfanje, gorsko in cestno kolesarjenje, smučanje ter tek na smučeh. Motor je bil tvoja druga strast, kjer si se tako kot pri ostalih športih zlil z naravo in užival svoje življenje.

Na svojo zadnjo pot si se podal po svojih željah. Svet si želel zapustiti energičen in športno aktiven. Prav tako si tudi storil. A dragi Pavle, zakaj tako zgodaj? Zapeljal si se po poti, ki vodi do vrha. V tvojem primeru, nekoliko drugačnega. Ko si prispel do cilja, si še zadnjič s svojim nalezljivim nasmehom dejal: »No, pa sva na vrhu!« in za večno zaspal. V trenutku si se podal še višje. Ušel si nam, preden bi ti lahko rekli zbogom. Prehitro, da bi te lahko dohiteli in povedali, da nisi na pravi poti. Odšel si. Prehitro. Za vedno. Odšel si tja, kjer te čaka miren počitek.

Bil si naš mentor, motivator, učitelj, vzgojitelj, vodja in organizator. Bil si oče mnogim izmed nas. Bil si naš psiholog ter človek, na katerega smo se lahko obrnili tako z osebnimi, kot tudi s športnimi problemi. Bil si človek, ki je še tako velike probleme reševal z nasmeškom na obrazu. In bil si človek, katerega objem ti je dal novih moči, nove samozavesti ter nove volje do nadaljevanja začrtane poti.

S svojo prezgodnjo smrtjo si vse svoje vrline vzel s seboj. A nečesa nam ne moreš vzeti in o eni stvari še vedno lahko govorimo v prihodnjiku. Vedno si bil in vedno boš naš večni vzornik.

Čudovito te opišejo besede ene izmed tvojih učenk: »Če bi še tako dolgo iskala eno samo negativno lastnost, ki jo je posedoval, je ne bi našla. Bil je popolna osebnost. Bil je vse, kar si vsak izmed nas lahko le želi.« Bil si naš moralni kompas. Naš zgled. Človek z veliko začetnico. Človek, ki ima avtoriteto zaradi svojih nezmotljivih dejanj.

Čeprav žalostnih in strtih src, te moramo pustiti tja, kamor si se tako prezgodaj podal. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da tvoje športno delo nadgrajujemo še naprej. Ne sami, saj ne znamo tako dobro kot ti. Skupaj. Tako, kot si nas vedno učil.

Dragi Pavle. Hvala ti za vse tvoje ure, ki si jih posvetil nam. Hvala ti za vse tvoje pozitivne besede in vse, kar si v svojih športnih letih storil za nas. In hvala, da si nas naučil biti dober človek.

Zbogom, Mojster.

Tvoji karateisti iz Športnega društva Partizan Škofja Loka