Obeležili smo dan žensk

V Sokolskem domu Škofja Loka smo obeležili mednarodni dan žensk. Na osrednji občinski prireditvi so kulturni program soustvarili učenke, učenci ter učiteljice in učitelji Glasbene šole Škofja Loka, slavnostni nagovor pa je imela ravnateljica Glasbene šole Škofja Loka Irena Kržišnik. Zbrane Ločanke in Ločane ter ostale goste je nagovoril tudi župan občine Tine Radinja.

V nadaljevanju objavljamo govor ravnateljice Glasbene šole Škofja Loka Irene Kržišnik v celoti. Velja govorjena beseda.

Spoštovane dame, cenjene gostje, spoštovani vsi navzoči,

nocoj so naše misli namenjene ženskam, ki s svojo ustvarjalnostjo, odločnostjo in nežnostjo soustvarjajo svet okoli nas.

Bližajoči se 8. marec je priložnost, da jim izrečemo spoštovanje in hvaležnost. Najprej vsem tistim, ki s svojim delom, znanjem, pogumom in srčnostjo puščajo neizbrisen pečat v družbi. Ob tem se poklanjamo tudi ženskam preteklosti, njihovemu pogumu, vztrajnosti in dosežkom, s katerimi so utirale poti prihodnjim rodovom. Hkrati pa zremo tudi naprej: v prihodnost, v kateri naj bo moč ženske sprejeta kot nekaj dragocenega in nepogrešljivega.

Čeprav zgodovina klasične glasbe pogosto izpostavlja predvsem moška imena, v resnici nikoli ni pripadala le njim. Že stoletja so jo soustvarjale tudi skladateljice, izjemne inštrumentalistke in pedagoginje, ki so si svoje mesto izborile z vztrajnostjo, talentom in neuklonljivo željo po ustvarjanju. Nabor najpomembnejših del zahodnoevropske glasbe se je oblikoval v specifičnih družbenih okoliščinah, v katerih je bila umetniška, institucionalna in družbena avtoriteta sicer večinoma v rokah moških. Toda dejstvo, da določenih imen ni v zgodovinskih enciklopedijah, še ne pomeni, da njihova umetniško-pedagoška zapuščina nikoli ni obstajala.

V 19. stoletju je bila Clara Schumann ena osrednjih osebnosti evropskega glasbenega življenja. Njena umetniška identiteta ni bila omejena le na vlogo muze ali sopotnice slavnega skladatelja, temveč je bila znana, kot  pianistka z izjemno interpretativno inteligenco. Podobno je Fanny Mendelssohn ustvarjala v prostoru, kjer je bilo javno skladateljevanje žensk večinoma prezrto. Čeprav je napisala obsežen opus klavirskih in vokalnih del, je velika večina njenega repertoarja dolgo izhajala pod imenom njenega brata.

Če se zazremo še nekoliko dlje v zgodovino, nas lahko fascinira primer Antonia Vivaldija in njegovih varovank, osirotelih deklic iz šole Ospedale della Pietà. Leta 1703 je Vivaldi namreč prevzel mesto tamkajšnjega učitelja violine, a se je njegovo delovanje kmalu razširilo: postal je vodja zbora in orkestra ter postopoma prevzel celovito odgovornost za glasbeno izobraževanje deklet – od temeljnega teoretičnega pouka do najzahtevnejše izvajalske prakse, za ansambel pa je redno komponiral tudi najrazličnejša sakralna in inštrumentalna dela. Umetniška raven Vivaldijevih varovank je bila izjemna: obiskovalci, med njimi tuji plemiči in diplomati, so prihajali poslušat njihove koncerte kot enega vrhuncev beneškega glasbenega življenja. Čeprav so morale igrati za mrežami ali zastori, je njihova muzikalna virtuoznost vedno navduševala zbrano občestvo.

Glasbena zgodovina pa se ne oblikuje le na velikih odrih, temveč tudi v učilnicah in vsakodnevni pedagoški praksi. Mnoge učiteljice so s svojim delom omogočile nastanek novih generacij umetnikov in prav te tihe, vztrajne prispevke je težko oceniti, a brez njih bi bila zgodovina glasbe osiromašena. Vida Jeraj Hribar je bila ena najpomembnejših slovenskih glasbenih pedagoginj 20. stoletja. Po izobraževanju na Dunaju in izpopolnjevanju v Parizu je kot violinistka nastopala doma in v tujini, a njeno najtrajnejše delo je ostalo v pedagoškem polju. Bila je prva ravnateljica Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, kjer je oblikovala celovito glasbeno izobraževanje, združevala teoretični in praktični pouk ter vzgojila številne generacije mladih glasbenikov. Njena pedagoška vizija, ki je temeljila na strokovnosti, disciplini in spodbujanju umetniškega izraza, je tako trajno zaznamovala slovensko glasbeno šolstvo.

Dandanes vemo, da talent ne pozna spola, a hkrati se zavedamo, da se glas ženske še vedno prevečkrat prebija skozi razburkano morje patriarhalnih glasov. Zato je naša naloga – naloga učiteljic in učiteljev, ravnateljic in ravnateljev, družin in širše skupnosti – ustvarjati prostor, v katerem ima vsak posameznik možnost razvijati svoj potencial zgolj zaradi talenta in vztrajnosti ter brez predsodkov in omejitev.

Naj bo današnja prireditev ne le praznik umetnosti, ampak tudi trenutek refleksije. Naj bo poklon ženskam, ki so in še oblikujejo glasbeni svet, ga bogatijo in s svojim doprinosom ustvarjajo njegovo edinstvenost. Naj nas spomni, da kulturni prostor postaja bogatejši, ko dopušča pluralnost glasov; v harmoniji namreč ni najpomembneje, kateri glas je najmočnejši, temveč da vsak izmed njih najde svoje mesto v celoti. In ravno v tem ravnovesju tiči resnična lepota umetniškega sveta.

Drage ženske — matere, hčerke, babice, učiteljice, umetnice, sodelavke, prijateljice.

Hvala vam za vašo energijo, toplino in pogum.

Hvala, ker bogatite našo skupnost in navdihujete prihodnje rodove.

Naj bo vsak dan priložnost, da zasijete v vsej svoji moči in edinstvenosti.

Iskrene čestitke ob mednarodnem dnevu žensk.