Aleja zaslužnih Ločank in Ločanov
Aleja zaslužnih Ločank in Ločanov
Pobudnik poštne znamke Lovrenc Košir
dr. Fran JESENKO
Marija BRAČKO, dr. med.
S postavitvijo doprsnega kipa zdravnici Mariji Bračko, dr. med., januarja 2020 smo za Alejo začeli uporabljati naziv "Aleja zaslužnih Ločank in Ločanov," saj pravilneje odraža dejansko stvarnost. S spremenjenim poimenovanjem želimo poudariti vsevključujoč značaj tako naše lokalne skupnosti, kot same Aleje zaslužnih – torej dejstvo, da so za naše skupno dobro zaslužne tako Ločanke, kot Ločani.
V galeriji fotografij na dnu strani si lahko ogledate postavljene kipe v Aleji.
Akademski slikar Ive ŠUBIC je zanesljivo najpomembnejši likovni umetnik druge polovice 20. stoletja na škofjeloškem območju.
To, kar je rojak, pisatelj Ivan Tavčar izrazil s pisano besedo, je Ive Šubic izrazil z risbo in sliko. Kot poet s samosvojim likovnim izrazom nam je slikal intimno resnico o zemlji in ljudeh, ki tukaj živijo. Njegova dela izražajo globoko ljubezen in spoštovanje do vsega živega, kar nas obdaja.
Še zelo mlad se je vključil v NOB, ki je v njem pustila neizbrisan pečat, kar dokazujejo obsežni opusi partizanske grafike (lesoreza in linoreza). Sicer pa Ive Šubic ostaja slikar mehke poljanske pokrajine in na zunaj trdih poljanskih kmetov. Večino svojega umetniškega dela je bil razpet med svojim ateljejem v Poljanah in umetniško delavnico v Škofji Loki. Ves čas svojega bivanja v Škofji Loki je aktivno sodeloval pri oblikovanju loške podobe, svetoval pri likovnih in drugih umetniških stvaritvah, bil eden glavnih akterjev pri ustanovitvi Združenja umetnikov Škofja Loka ter si prizadeval za ugled Škofje Loke doma in po svetu.
V slovenskem slikarstvu je pustil velik pečat na področju štafelajnega slikarstva, grafike in ilustracije, posebej pomemben pa je njegov delež pri obuditvi tradicije freskoslikarstva na naših tleh.
Za svoje delo je prejel številne nagrade po vsem svetu, ter najvišje stanovske nagrade v Sloveniji: Prešernovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Prešernovo nagrado Gorenjske, Levstikovo nagrado za ilustracijo (kar pet) in še mnoge druge. Veliko je razstavljal doma in v uglednih galerijah po svetu. Aktivno je sodeloval pri oblikovanju kulturnega življenja na širšem območju Škofje Loke.
Leta 1993 je bil posthumno imenovan za častnega občana občine Škofja Loka.
Kipar Tone LOGONDER 1932 - 1987
Tone Logonder se je rodil 11. januarja 1932 v vasi Pevno pri Škofji Loki. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Škofji Loki. Leta 1948 se je vpisal na Srednjo šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je leta 1961 diplomiral na kiparskem oddelku pri prof. Frančišku Smerduju.
Po vojaščini se je leta 1963 zaposlil kot učitelj likovne vzgoje na osnovni šoli v Poljanah. Naslednje leto je začel poučevati v osnovni šoli v Gorenji vasi, kjer je ostal do leta 1977. V letih 1977 in 1978 je bil zaposlen kot kašer – kipar za sceno v gledališkem ateljeju v SNG v Ljubljani. Vse do svoje smrti leta 1987 je na Gimnaziji Škofja Loka poučeval likovno vzgojo.
Od leta 1959 je imel svoj atelje v okroglem stolpu loškega gradu. Kot absolvent je dobil prvo naročilo za javni spomenik, in sicer leta 1959 za izdelavo reliefa na poslopju banke v Šolski ulici, kjer je sedaj Knjižnica Ivana Tavčarja. Leta 1965 je naredil spomenik narodnemu heroju Oskarju Kovačiču pred po njem imenovano osnovno šolo Na Rakovniku v Ljubljani. Leta 1967 je izdelal Groharjevo glavo za spomenik v Groharjevem naselju, naslednje leto pa bronasto plastiko Jurij in Agata pred trgovino NAMA v Škofji Loki. V Dolenčicah nad Poljanami so odkrili leta 1971 doprsni kip slikarju Antonu Ažbetu. To je Logonderjeva najboljša plastika. Leta 1972 je naredil doprsni bronasti kip Ivana Tavčarja za istoimensko osnovno šolo v Gorenji vasi. Leta 1979 je v Spodnji Luši nad Praprotnim za poštnega inovatorja Lovrenca Koširja naredil bronast portret v visokem reliefu. Po predlogi Iveta Šubica je naredil bronasti relief na spomeniku NOB na Prtovču. Leta 1981 je naredil svoj največji bronasti spomenik svojemu vzorniku slikarju Ivanu Groharju v Sorici. Leta 1982 je postavil v novem naselju Podlubnik spomenik v betonu Kmečka žena, ki ga je posvetil svoji materi. Logonderjevo zadnje spomeniško delo je spomenik zdravniku Viktorju Volčjaku leta 1987 pred sotesko v partizansko bolnišnico Franjo.
Od prostostoječe plastike omenimo njegove študije kmečkih žena, klepetulji, babico, čipkarico, planšarico in kasnejše manjše ženske akte v marmorju in bronu. Klasično lep je portret Andrejčka (Andrej Rant) v marmorju iz leta 1958.
Tone Logonder je bil zelo plodovit v medaljerstvu in delno v nagrobni plastiki. Zelo uspešna je bila plaketa Abrahama in relief za nagrobno ploščo z motivom Polaganja v grob iz leta 1976. Original slednje je v kamnu, narejenih pa je bilo še nekaj odlitkov v bronu.
Tone Logonder je bil v bistvu slikarska duša. Ukvarjal se je z risbo, slikal je v akvarelu in olju predvsem tihožitja in krajino.
Od leta 1963 dalje je bil član Društva slovenskih likovnih umetnikov in je sodeloval na več razstavah doma in v tujini, in sicer v Škofji Loki, Kranju, na Bledu, Jesenicah, v Ljubljani, Beogradu in Subotici, v Italiji pa v Veroni in Vicenzi.
Za svoje ustvarjalno delo je prejel leta 1982 Malo plaketo občine Škofja Loka in leta 1983 Prešernovo nagrado gorenjskih občin.
Umetnik, akademski kipar Tone Logonder je umrl v prometni nesreči 19. septembra 1987.
Zgodovinar Pavle BLAZNIK 1903 - 1984
Pavel Blaznik se je rodil 28.06.1903 v Škofji Loki. Zgodovino in zemljepis je študiral v Ljubljani, kjer je leta 1928 promoviral z disertacijo Kolonizacija Selške doline. Bil je znanstveni sodelavec na različnih ustanovah v Ljubljani, od leta 1954 na Zgodovinskem inštitutu pri SAZU. Po letu 1945 je bil član restitucijske komisije v Avstriji in med najpomembnejšimi slovenskimi sodelavci za pogajanja o izpolnitvi arhivskega sporazuma med Jugoslavijo in Avstrijo.
Znanstveno se je vse svoje življenje najintenzivneje ukvarjal z zgodovino nekdanjega škofjeloškega okraja. Večina njegovih objavljenih del (77 od 109) je posvečena zgodovini domačega okoliša, med njimi tudi dve najpomembnejšimi deli: Urbarji freisinške škofije leta 1963 in Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803) iz leta 1973, najpopolnejša regionalna zgodovina za kak okoliš na Slovenskem. Bil je eden najvidnejših slovenskih strokovnjakov za krajevno zgodovino, obravnaval je tudi širša vprašanja agrarne zgodovine in sistema podložništva na Slovenskem.
Svoja dela je objavljal tudi v tujini. Zadnje desetletje je svoje najobsežnejše delo posvetil topografiji: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500.
Bil je pobudnik in ustanovitelj Muzejskega društva Škofja Loka leta 1937, kateremu je bil predan predsednik 38 let. Bil je eden najplodovitejših piscev in dolgoletni član uredniškega odbora Loških razgledov. Bil je pobudnik in ustanovitelj Loškega muzeja leta 1939 in loškega arhiva po drugi svetovni vojni, za katerega je pridobil skoraj 4000 mikrofilmov in povečav iz münchenških arhivov. Leta 1972 je postal častni član Geografskega društva Slovenije. Občina Škofja Loka in Muzejsko društvo Škofja Loka sta ga leta 1973 imenovala za svojega častnega člana. Leta 1963 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, medtem ko je bil leta 1973 odlikovan z redom dela. Hkrati je dobitnik Prešernove nagrade gorenjskih občin za leto 1974.
Dr. Pavle Blaznik, loški rojak, zgodovinar, profesor, znanstvenik je umrl v Ljubljani 13.06.1984. Muzejsko društvo Škofja Loka je po njem poimenovalo svoje zgodovinske diskusijske večere in ga prioritetno uvrstilo v seznam za Alejo znamenitih Ločanov.
Geograf France PLANINA 1901 - 1992
France Planina se je rodil 29. septembra 1901 na Spodnjem trgu v Škofji Loki. Gimnazijo je med leti 1912 in 1920 obiskoval v Kranju. Leta 1920 se je vpisal na ljubljansko univerzo in leta 1925 diplomiral iz zemljepisa. Od leta 1926 do 1929 je poučeval na gimnaziji v hrvaškem Otočcu. Med leti 1929 in 1937 je profesor na gimnaziji v Kranju, od leta 1937 do 1939 pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1938 postane svetnik na prosvetnem oddelku banske uprave v Ljubljani. Leta 1941 je bil aretiran in interniran v Gonarsu. Od leta 1943 do 1945 je upravnik pokrajinske šolske založbe.
Od leta 1945 do 1947 je član Komisije za ugotavljanje kulturno zgodovinske vojne škode in iz nje nastalega Federalnega zbirnega centra. Leta 1948 začne s profesuro na I. realni gimnaziji v Ljubljani in postane pomožni inšpektor za biologijo na srednjih in takratnih sedemletnih osnovnih šolah.
Leta 1953 postane ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, leta 1954 pa zopet profesor zemljepisa na klasični gimnaziji, od šolskega leta 1958/59 IV. realni gimnaziji. Leta 1962 se upokoji.
Profesor France Planina je umrl 14. januarja 1992 v Ljubljani. Poleg profesure je bil profesor Planina predvsem zelo plodovit pisec geografskih del, tako knjig, kakor člankov, med njimi mnogi posvečeni turizmu. Je avtor pomembnih kartografskih del, številnih zemljepisnih učbenikov in turističnih vodnikov. Sam je napisal 7 knjig, v soavtorstvu pa je izdal še 13 knjig. Regionalno geografskih sestavkov ima Planina 117. Kartografska trojica profesorja Planine, dr. Valterja Bohinca in Ivana Selana je legendarna. Njihova velika karta Slovenije še ni dobila boljše naslednice.
Prof. Planina je bil leta 1925 soustanovitelj Geografskega društva Slovenije in Geografskega vestnika.
Znamenita škofjeloška triperesna deteljica »podnuncev« prof. France Planina, dr. Tine Debeljak in dr. Pavle Blaznik so leta 1936, ob obrtno industrijski razstavi izdali zbornik. Prvi je pisal o naravoslovju, drugi o kulturi, tretji o zgodovini. Planina je ob tem razstavil zgodovinske dokumente o škofjeloških obrtniških cehih. To je bil impulz za ustanovitev Muzejskega društva Škofja Loka leta 1937 in kasneje še Loškega muzeja leta 1939. če je bil iniciator »Profesorskega ceha« njihov doyen prof. Ivan Dolenec, glava dr. Pavle Blaznik, duša dr. Tine Debeljak, je bil srce in glavni motor Muzejskega društva ter muzeja prav prof. Planina. Bil je gospodar in prvi kustos muzeja, neumorni zbiralec in ohranjevalec muzealij in arhivalij, ustanovitelj biorame, speleološke in petrografske zbirke v Loškem muzeju, tajnik društva in vodja neštevilnih muzejskih izletov, predavatelj na muzejskih večerih ter plodovit pisec v Loških razgledih. Med leti 1967 in 1972 je tudi urejeval to pomembno domoznansko publikacijo.
Prof. Planina je za svoje delo prejel več nagrad. Že kot študent je prejel svetosavsko nagrado. Je prejemnik treh državnih Redov dela. Za svoje izredne zasluge pri ustanovitvi in delovanju Muzejskega društva je bil prof. Planina leta 1974 izvoljen za dosmrtnega častnega člana. Škofja Loka ga je imenovala za svojega častnega občana. Leta 1992 sta bili prof. Planini postavljeni spominski plošči na rojstni hiši na Spodnjem trgu in na hiši v Blaževi ulici.
Otvoritev spominskega obeležja je bila 28. septembra 2001.
Književnik Tine DEBELJAK 1903 - 1989
Dr. phil. Tine Debeljak (rojen 27.04.1903 v Škofji Loki, umrl v Buenos Airesu 20.01.1989) se je v slovenski književnosti odlikoval kot slavist, literarni zgodovinar, urednik, prevajalec, pesnik, prozaist, kritik in kulturni organizator.
če so njegove literarno-zgodovinske študije napisane še pred odhodom v tujino, raziskovale življenje in delovanje naših pisateljev in pesnikov, so njegove v tujini objavljene študije dodajale gradivo, ki bi bilo brez njega izgubljeno (Spomini na Finžgarja, Kosovela; Izdaja knjig – Pregljev Moj svet in moj čas; Majcnove Povestice – katerima je dodal svoje spremne študije).
Bil je kulturni urednik Slovenca in kot kritik spremljal literarno delovanje domačih in tujih književnikov. Pozneje, bodisi kot begunec po evropskih taboriščih (Svet in dom), bodisi kot urednik buenosaireškega tednika Svobodna Slovenija, je štirideset let s kritično besedo ocenjeval literarno snovanje tako starejše kot tudi mlajše generacije.
če je bil že pred vojno upoštevan kot prevajalec iz slovanskih jezikov (ruščine, poljščine, ukrajinščine, češčine, slovaščine in lužiške srbščine) je v emigraciji, v stiku s Poljaki in Slovaki ne samo prevajal njihova dela v slovenščino, ampak je tuje literarne ustvarjalce in kritike opozarjal na slovensko književnost. Danes je med strokovnjaki še vedno znan po prevodih Puškina, Tolstoja, Erbena, Slowackega, Kasprowicza, Mickiewicza,…, vendarle je prevajalski višek dosegel kot prevajalec iz španščine s prevodom Hernandezovega epa Martin Fierro, pa tudi iz italijanščine s prevodom Dantejevega Pekla.
Njegove proze ni veliko, a je mojstrska (črni Kamnitnik). Bogatejši je njegov pesniški opus. Pesniška zbirka Poljub govori o ljubezni do žene, ki je z otroki ostala v domovini; druga je posvečena Mariji in predstavlja Debeljakovo religiozno liriko; najvažnejše njegovo delo pa je Velika črna maša za pobite Slovence, impozantna pesniška zgradba, v kateri se prepletajo religiozni teksti s tragičnimi dogodki za časa vojne in revolucije. Ta pesnitev je izšla kot prva slovenska leposlovna knjiga v Argentini. Bila pa je tudi prva, ki je bila po demokratizaciji natisnjena v Sloveniji.
Neprecenljivo je njegovo delo kot knjižnega urednika pri zbirki Slovenske kulturne akcije (SKA), organizacije, katere je bil dolga leta podpredsednik, kasneje pa do svoje smrti predsednik. Pod njegovim uredništvom je izšlo sedemdeset knjig.
Debeljak je sodeloval prav pri vseh v emigraciji izhajajočih revijah in zbornikih. Tudi kot kulturni organizator je bil neumoren. Kljub njegovemu opusu, ki v celoti še ni bil sistematično pregledan, pa je veličina njegove osebnosti še posebej v njegovi strastni ljubezni do slovenstva in v borbi za narodovo politično svobodo, v njegovi srčni kulturi, v široki resnično demokratski miselnosti, ki jo je izžareval. če je bilo o Debeljaku napisano, da je »patriarh slovenske emigracijske književnosti«, drži tudi, da je bil eden stebrov celotnega kulturnega in političnega delovanja v zdomstvu. Vsa dolga desetletja v tujini je bil resnično »veleposlanik slovenstva«, kjerkoli je bival: najprej v Evropi (Avstrija, Italija), pozneje v Argentini.
Dr. Tine Debeljak je poleg dr. Pavleta Blaznika in prof. Franca Planine nepogrešljiv oblikovalec kulturne podobe Škofje Loke. Leta 1936 je na oder postavil znameniti Škofjeloški pasijon ter bil istega leta eden glavnih avtorjev zbornika Škofja Loka in njen okraj. Bil je soustanovitelj Muzejskega društva Škofja Loka in tudi Loškega muzeja.
Podporo postavitvi spominskega obeležja dr. Tinetu Debeljaku so dali tudi: Muzejsko društvo Škofja Loka, Znanstveno raziskovalni center SAZU, Slovanska knjižnica Ljubljana, Zorko Simčič – pisatelj, vodja retrospektivne bibliografije NUK, mag. Rozina Švent.
Anton Ažbe se je rodil 30.05.1862 v Dolenčicah v Poljanski dolini. Slikarstvo je začel študirati pri priznanem slikarju Janezu Wolfu. Med 1882 in 1884 je študiral na dunajski akademiji. Leta 1884 se je vpisal na münchenško akademijo in se med šestletnim študijem razvil v izvrstnega slikarja. Njegovo slikarstvo, v katerem je razvil princip barvne kristalizacije, je vnesel v slovenski prostor novo kvaliteto in dvignil slovensko slikarstvo na svetovno raven.
Anton Ažbe je spomladi 1891 v Münchnu odprl zasebno korektorsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova slikarska šola. Ta šola je postala prava poklicna pedagoška ustanova, v kateri je Ažbe poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Ažbe se je uvrstil med najpomembnejše likovne pedagoge v Münchnu. Šola je imela še posebej velik ugled v Pragi, Leningradu in Moskvi, kjer so se porajali zametki modernega evropskega slikarstva.
Pri Ažbetu so se izšolali slovenski impresionisti Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar in Matej Sternen ter vodilni srbski in hrvatski slikarji. Ažbe je učil in spodbudil plejado ruskih slikarjev, da so postali vodilni v modernem slikarstvu. Omenimo samo Kandinskega, pionirja abstraktne umetnosti.
Anton Ažbe je še danes naša, škofjeloška in slovenska najznamenitejša zgodovinska likovna osebnost. Škofja Loka je z njim dobila največjega ambasadorja naše likovne umetnosti. Muzejsko društvo Škofja Loka zato predlaga občini Škofja Loka, da se temu velikemu mojstru ob stoletnici njegove smrti, umrl je 05.08.1905 v Münchnu, postavi v Škofji Loki spominsko obeležje v aleji znamenitih Ločanov.
Pobudnik poštne znamke Lovrenc KOŠIR 1804 - 1879
Filatelistično društvo »Lovro Košir« Škofja Loka, daje s to vlogo pobudo za postavitev spominskega obeležja LOVRENCU KOŠIRJU, reformatorju poštnih financ, ki je že davnega leta 1836 poslal pisno vlogo Visoki dvorni blagajni na Dunaj za enostavnejši način obračunavanja poštnih in prevoznih dohodkov od pisemskih in drugih pošiljk, kar je bila idejna podlaga pisemski oziroma poštni znamki. Žal je bil njegov predlog zavrnjen. Zato je prva pisemska oziroma poštna znamka v takratni Avstro-Ogrski izšla šele 1.junija 1850, v Veliki Britaniji pa že 1. maja 1840, ker je bil angleški učitelj Rowland Hill veliko bolj spreten v pogovoru z upravo britanske pošte.
čeprav Lovrenc Košir svoje ideje o poštni znamki ni mogel uresničiti zaradi konzervativnosti vodstva Visoke dvorne blagajne na Dunaju, pa so njegove ideje o drugačnem obračunavanju blaga pri manipulaciji v poštnem prometu le našla plodna tla, zato ga lahko imenujemo reformatorja poštnih financ, če ga ne moremo imeti za idejnega tvorca poštne znamke.
Leta 2004 mineva točno 200 let od njegovega rojstva. Na pobudo našega Filatelističnega društva (FD) je Pošta Slovenije 21. maja 2004 izdala priložnostno znamko Lovrenca Koširja v seriji znamk poštne zgodovine. Naše FD je od 11. do 14. junija 2004 organiziralo filatelistično prireditev LOKAFILA 2004, ki je bila posvečena 200 letnici rojstva Lovrenca Koširja, katerega ime ima tudi naše FD.
Lovrenc Košir je bil rojen 29.julija 1804 v Spodnji Luši v Selški dolini. V Ljubljani je končal gimnazijo, kjer je dobil kot aspirant pri vojaškem preskrbovalnem uradu tudi prvo službo.
Kmalu po tem je dobil ugledno službo finančnega uradnika v računskem poštnem oddelku na Dunaju, od koder so ga premeščali v Milano, Benetke in Zagreb, ker je obvladal italijanščino, nemščino, francoščino in latinščino. Poštne reforme pri obračunavanju blaga med manipulacijo v poštnem prometu je izpeljal med službovanjem v gubernji Ilirsko-lombardske pokrajine. Idejo o poštni znamki pa žal ne, ker so bili agilnejši Angleži. Umrl je zapuščen in pozabljen v mestni hiralnici na Dunaju 7. avgusta.1879.
Kakšno delo je opravil Lovrenc Košir se Slovenci zavedamo šele danes, medtem ko se naši sosedi Avstrijci še kako dobro zavedajo dejstva, da bi tudi njihova in s tem tudi naša prva poštna znamka lahko izšla že veliko prej kot šele leta 1850, vendar so z izidom Koširjevega portreta na znamki ob 100 letnici njegove smrti (leta 1979) ta dolg precej poplačali.
V soboto, 12.junija 2004 so avstrijski filatelisti v Celovcu organizirali simpozij o Lovrencu Koširju, kjer je »Biografijo o Lovrencu Koširju« predstavil njen avtor prof.dr. Ernst Bernardini, doma na Dunaju. Na pobudo Filatelistične zveze Slovenije je knjiga prevedena tudi v slovenščino in avtor jo je predstavil drugi dan simpozija, 13. junija 2004, pri nas v Škofji Loki v okviru filatelističnih prireditev LOKAFILA in EUROPHILA 2004.
čeprav je spomenik Lovrencu Koširju (delo akademskega. kiparja Toneta Logondra ) že postavljen v Spodnji Luši, filatelisti našega društva in FD po Sloveniji, združeni v Filatelistični zvezi Slovenije, menimo, da bi se našemu velikemu rojaku, ki je bil zapostavljen že v času svojega življenja in celo do današnjih dni in to najbolj tam, kjer je bil rojen, ker je bil bojda nemškutar, ker je pisal v nemškem jeziku, bi se s postavitvijo spomenika v Aleji znamenitih Ločanov, oddolžili za vse kar je storil ne le za Škofjo Loko, Slovenijo, temveč za poštne reforme, ki so pomenile velik napredek pri obračunavanju poštnine ob manipulaciji z blagom v poštnem prometu v 80. letih 19. stoletja po vsej takratni Evropi.
Vsi leksikoni in filatelistična literatura po svetu citirajo Lovrenca Koširja kot reformatorja poštnih financ in pobudnika oziroma »Pionirja« poštne oziroma pisemske znamke.
Sociolog Boris ZIHERL 1910 - 1976
Kip Borisa Ziherla smo Ločani nekoč že postavili. Krasil je vhod v srednješolski center, po osamosvojitvi (in preimenovanju šolskega centra) pa je bil kip prestavljen v park za dijaškim domom.
Ugledni sociolog in politik Boris Ziherl zasluži svoje mesto v Aleji znamenitih Ločanov zato, ker je v času, ko je opravljal dolžnost ministra za znanost in kulturo LRS, osebno poskrbel za ustanovitev višje gimnazije v Škofji Loki in s tem zagotovil trajno možnost vzgoje loških intelektualcev v domačem kraju.
Desetar Anton HAFNER 1887 - 1918
Judenburg, mesto v dolini Mure na avstrijskem Štajerskem, je bilo leta 1918 prizorišče največjega upora slovenskih vojakov v avstroogrski vojski. V mestu je bil sedež dopolnilnega bataljona 17. pešpolka, v katerem so bili vojaki iz Kranjske, pretežno slovenske narodnosti. Upor je izbruhnil 12. maja, ko se je uprlo okoli 1300 vojakov 40. pohodnega bataljona, ki bi moral v naslednjih dneh na fronto, delno pa so se jim pridružili tudi vojaki 41. in 42. pohodnega bataljona. Cilj upora je bil prenehanje vojne in vrnitev domov, mir, nacionalna osvoboditev. Vojaki, ki so jih vodili pobudniki upora, so v spopadih z več padlimi osvojili večino pomembnih objektov v mestu (vojašnica z več objekti, železniška postaja, municijsko skladišče), vendar je častnikom uspelo pobegniti in poklicati pomoč. Večina upornikov je po osvojitvi mesta neorganizirano krenila proti domu na Kranjsko. V protiakciji so vojaške sile iz Brucka ob Muri, Leobna in Celovca, ki jih je vodil general A. von Kosel, 13. maja zasedle mesto, nato pa zasledovale uporne vojake v mestni okolici. Uvedeno je bilo naglo sodišče. Večino vojakov so zajeli do konca meseca. Vodje upora, ki so ostali v Judenburgu, so bili aretirani in postavljeni pred naglo vojaško sodišče: to je 6 udeležencev (enega zaradi ropa) obsodilo na smrt (Anton Hafner. Karel Možina. J. Dautovič. Lojze Rogelj. Lojze Štefanič), druge na zaporne kazni.
Ustreljeni so bili 16. oz. 18. maja v Judenburgu v navzočnosti postrojenega moštva. L. 1923 so ustreljene vojake prekopali in 2.junija slovesno pokopali v grobnici judenburških žrtev na pokopališču pri Sv. Križu (zdaj Žale) v Ljubljani.
LIT.: D. RAVLJEN. Upor, Upor v Judenburgu 1918, Kronika 2,1935, 65-79;.J. ANDRITSCH, Die Mueterei in Judenburg im Mai 1917,Judenburg 1968: L. UDE. Upori slovenskega vojaštva v avstroogrski armadi, Zč22, 1968, 185-206.
Vir: Enciklopedija Slovenije, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1987-2002
Priloga avtorice P. Svoljšak je bila objavljena v zborniku "Godešič skozi tisočletje: 1006-2006", urednica Judita Šega, Godešič, 2006 (.pdf)
Vloga A. Hafnerja v Judenburškem uporu Vloga A. Hafnerja v Judenburškem uporu
Dr. VIKTOR KOCIJANČIČ 1901 - 1944
(povzeto po predlogih predlagateljev)
Dr. Viktor KOCIJANČIČ, rojen 01. 11. 1901, Studenec pri Ljubljani, umrl 9. 2. 1944, (ustreljen med talci za Kamnitnikom), je posvetil vse svoje življenje delu v našem kraju, vse do bridkega nasilnega konca med talci za Kamnitnikom.
V Škofjo Loko je prišel leta 1933 že kot diplomiran in oblikovan zdravnik z izkušnjami, usposobljenostjo za delo v ambulanti in na terenu (še posebej na področju varstva otrok in žensk) in veliko željo, pomagati ljudem v stiski. Takoj po prihodu v Škofjo Loko na delovno mesto zasebnega zdravnika splošne medicine je dr. Kocijančič začel delovati na preventivnem področju boja proti tuberkulozi, varstva nosečnic in porodnic ter otrok in šolske mladine.
Zasluge dr. Kocijančiča lahko razporedimo v tri strokovne skupine in sicer:
- temeljna dejavnost je vendarle bila razvoj osnovnega zdravstva na Loškem. Že poklic mu je narekoval poseben humanističen odnos do ljudi in njihovih človeških in zdravstvenih problemov. Področje, ki ga je pokrival, je bilo zajetno in zahtevno, obvladoval pa ga je z dobro voljo in po najboljših močeh. Vrhunec dela na razvoju osnovnega zdravstva je gotovo ustanovitev prvega zdravstvenega doma v Škofji Loki. Dr. Viktorja Kocijančiča torej upravičen smatramo za ustanovitelja zdravstvenega doma v Škofji Loki, čeprav je prišlo do njegove uresničitve šele po drugi svetovni vojni. Podrobnejša razlaga tega dela njegovih aktivnosti bo objavljena v Loških razgledih letošnjega letnika, ki bodo izšli predvidoma za občinski praznik. Članek je nastal pod peresom dr. Toneta Koširja in lahko verjamemo njegovi strokovni presoji.
- Ob rednem delu se je posebej ukvarjal s protituberkulozno V Škofji Loki so jo s Kocijančičevim osebnim in posebnim prizadevanjem ustanovili že leta 1936. Ves čas njenega delovanja je bil v njenem najožjem vodstvu. Protituberkulozna liga je leta 1939 ustanovila loški protituberkulozni dispanzer in poskrbela za potrebno opremo, vključno z rentgenskim aparatom. Nato so ustanovili tudi šolsko polikliniko, otroški dispanzer, posvetovalnico za matere, javno kopališče in šolsko kuhinjo.
- Pionirskega dela se je dr. Kocijančič lotil tudi na področju zmanjševanja alkoholizma in odprave njegovih hudih in takrat pogostih posledic. Ustanovil je prvo skupino (danes klub) zdravljenih alkoholikov. Pri obeh aktivnostih je sodeloval s kolegi vse takratne Slovenije, imel pa je tudi stike s specialisti pri sosedih.
Dr. Kocijančič je veliko pisal in objavljal svoje prispevke v strokovnih in poljubnih glasilih, največ s področja varstva žensk in preprečevanja nezmernega pitja alkoholnih pijač. Z objavami je vstopil v širši slovenski prostor. Njegova bibliografija obsega zavidljivih 43 naslovov.
Med ljudmi je bil zelo priljubljen, česar ni dosegal samo z visoko strokovnostjo, ampak tudi z odločnostjo, dopadljivim značajem in dosledno poštenostjo. Reagiral je na krivice, pa naj jih je povzročil kdorkoli.
Med vojno je zdravil vse zdravniške pomoči potrebne ljudi, med njimi tudi partizane. Pri svojem delu ni poznal ideoloških razlik med ljudmi. S svojim ravnanjem je tvegal tudi svoje življenje. Poudarjal je, da mu zdravniška vest preprečuje, da bi se odloči za eno ali drugo stran v času vojnih dogajanj.
Delal je tudi v odboru Rdečega križa in dosegel, da je prej krajevni odbor prerasel v okrajnega.
Spominsko obeležje - portretni doprsni kip s kamnitim podstavkom postavljeno v Alejo zaslužnih Ločanov na Šolski ulici v Škofji Loki v letu 2014.
Prof. dr. JOŽE RANT 1896 - 1972
(povzeto po predlogih predlagateljev)
Prof. dr. med. Jože RANT, dr. stom., je bil rojen 15. 4. 1896 na Godešiču pri Škofji Loki, umrl je 24. 6. 1972 v Ljubljani.
Bil je pobudnik in ustanovitelj Stomatološke klinike v Ljubljani, utemeljitelj in organizator študija stomatologije ter odločilna osebnost strokovnega in organizacijskega razvoja celotnega zobozdravstva v Sloveniji. Prvi je opozoril na pomembnost preventive in zmanjšanje kariesa ter na zdravljenje zobnih in čeljustnih nepravilnosti. S svojim prodornim razumom in visoko strokovnostjo je postavil temelje razvoja slovenskega zobozdravstva, čeljustne kirurgije in ortodontije. Postavil je pravilno doktrino strokovnega in organizacijskega koncepta razvoja zobozdravstva na Slovenskem, s tem, da je upošteval trojni pristop: preventivni, kurativni in socialno-medicinski.
Medicino je študiral v Gradcu, Zagrebu in Dunaju. Po promociji leta 1923 in po opravljenem stažu v Ljubljani, je skoraj osem let delal kot splošni zdravnik v Škofji Loki, vmes pa specializiral iz stomatologije na Dunaju. Že pred 2. svetovno vojno je po specializaciji obiskoval tečaje iz čeljustne kirurgije in ortodontije na klinikah v Zürichu, Bernu, Baslu in na
Dunaju. Leta 1933 je v Ljubljani še z dvema kolegoma odprl najsodobnejšo zobno ambulanto v Jugoslaviji v Nebotičniku. Bil je prvi specialist čeljustni kirurg v Sloveniji in pionir ortodontije.
Septembra 1941 se je pridružil OF, vodil Obor zdravnikov OF v Ljubljani, organiziral preskrbovalne kanale za oskrbo partizanov s sanitetnim materialom in zdravili. Ob koncu vojne je bil zaprt od okupatorja in tik pred osvoboditvijo izpuščen. Odlikovan je bil z Redom za zasluge Zveze borcev NOB.
Leta 1945 je bil s strani vlade R Slovenije imenovan za prvega profesorja stomatologije z nalogo ustanovitve Stomatološke klinike in ustanovitve fakultete. Prva Stomatološka klinika je bila odprta že leta 1946, nova klinika pa leta 1954. Rantova izjemna zasluga je, da je leta 1948 uspel dokazati, da je ortodontsko zdravljenje pomembna preventivna dejavnost za preprečevanje kariesa in parodontoze. Dosegel je, da je bilo ortodontsko zdravljenje vključeno v brezplačne storitve zdravstvenega zavarovanja in ni bilo vrednoteno samoplačniško kot luksuz. Prvi je uvedel klinično raziskovalno delo na vseh področjih dentalne medicine. Postavil je osnovne temelje znanja, preventivnega dela pri otrocih in mladini.
Bil je ustanovitelj, graditelj in 19 let predstojnik Stomatološke klinike v Ljubljani, glavni organizator javne zobozdravstvene službe v Sloveniji, prvi profesor stomatologije od leta 1945 dalje in prvi profesor na Katedri za ortodontijo na ljubljanski Univerzi do leta 1967. V letih 1950 do 1954 je bil dekan Stomatološke fakultete in prorektor Medicinske visoke šole, ki se je preimenovala v Medicinsko fakulteto. Kot matičar je pomagal ustanotivit Stomatološko fakulteto v Sarajevu in Skopju. Bil je pobudnik in organizator mreže ortodontskih ambulant v Sloveniji. Poleg rednih obveznosti je predaval tudi na Medicinski fakulteti v Ljubljani in na Zobotehnični srednji šoli v Ljubljani.
Bil je član uglednih mednarodnih strokovnih združenj Federation Dentaire Internationale (FDI) in European Orthodontic Society. V strokovnih stikih je bil s številnimi tujimi klinikami in s svojimi znanstvi omogočil strokovno izpopolnjevanje mladim domačim kadrom. Objavil je 49 strokovnih člankov, 20 recenzij in drugih prispevkov ter 51 strokovnih in poljudnih člankov z drugih področij. Leta 1970 je izdal učbenik Čeljustna in zobna ortopedija, ki je nadomestil dvoje predhodnih skript.
Leta 1945 je ustanovil Društvo zobozdravstvenih delavcev Slovenije s številnimi podružnicami po Sloveniji, ki mu je predsedoval 16 let in bil nato imenovan za častnega predsednika. Ustanovil je društveni strokovni časopis Zobozdravstveni vestnik, ki je bil prvo strokovno glasilo v Jugoslaviji s področja dentalne medicine.
Za svoje delo je bil dr. Rant nagrajen s številnimi priznanji in odlikovanji, kot so Red dela, Red zasluge za narod z zlato zvezdo in s Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju znanosti.
V Škofji Loki je bil med najbolj dejavnimi telovadci in voditelji Sokola, aktiven je bil med planinci, bil je član nadzornega in upravnega odbora Okrajne hranilnice in posojilnice v Škofji Loki, od novembra 1936 pa član pripravljalnega odbora za ustanovitev Muzejskega društva in njegov ustanovni član.
Odkril je prazgodovinska gomilna grobišča v Reteški gmajni, leta 1936 in 1940 vodil in financiral izkop dveh gomil, najdbe pa podaril Loškemu muzeju. V Loških razgledih je objavil 3 članke.
Leta 1928 je bil dr. Rant med ustanovitelji Gorenjskega lovskega društva v Kranju, bil je tudi med ustanovitelji Društva ljubiteljev ptičarjev, predsednik društva 15 let in častni član, ustanovni in častni član LD Škofja Loka, ustanovni član LD Križna Gora, ustanovni in častni član LD Sorško polje. Deloval je v odboru Lovske zveze Slovenije in Kinološke zveze Slovenije in prejel vsa odlikovanja obeh organizacij. V reviji Lovec je objavil 45 člankov.
Prof. Rant je bil tudi eden prvih naravovarstvenikov. Zavzemal se je tudi za loški turizem in za gradnjo hotela v Škofji Loki. V zasebnem življenju je bil ljubitelj gora, lova pa tudi umetnosti. Prof. dr. Jože Rant se je zanimal tudi za zgodovino in tako je bil leta 1956 ustanovni član Numizmatičnega društva Slovenije in njegov podpredsednik, od 1958 do 1968 predsednik, leta 1971 pa je postal časnti član.
Spominsko obeležje - bronasti doprsni kip s kamnitim podstavkom postavljeno v Alejo zaslužnih Ločanov na Šolski ulici v Škofji Loki v letu 2016.
dr. Fran JESENKO 1875 - 1932
(povzeto po predlogih predlagateljev)
Dr. Fran Jesenko, rojen v Škofji Loki 14. 3. 1875, umrl v Ljubljani 14. 7. 1932.
Dr. Fran Jesenko je bil zaslužen in ugleden Ločan. Družina je živela v Karlovcu, sedaj Kopališka ulica 9. Imel je sedem bratov in sester. Svojo bistrost je kazal že v otroških letih, zato so ga starši dali v šole. Oče mu je zgodaj umrl za pljučnico. Od tedaj se je Jesenko preživljal z inštrukcijami ter podpiral mater in sestro Tončko, da je dokončala državno učiteljišče v Ljubljani.
Po opravljeni maturi leta 1895 se je odpravil na Dunaj študirat naravoslovje. Kot naprednjak se je kmalu vključil v Akademsko društvo Triglav in že prvo leto postal njegov odbornik. Diplomski izpit je opravil leta 1903 in bil s tem usposobljen za poučevanje botanike, zoologije, mineralogije in kemije. Nato je bil nekaj let učitelj in vzgojitelj otrok bogatih družin. V tem času je veliko potoval in si izpopolnil znanje tujih jezikov, tako da je govoril in pisal nemško, švedsko, francosko, italijansko, češko, hrvaško in srbsko ter razumel rusko, angleško in norveško.
Dr. Fran Jesenko, začetnik genetike; leta 1908 je na Dunaju razvil eno izmed svetovnih središč za genetska raziskovanja ter metodiko in tehniko žlahtnjenja rastlin. Posebej se je posvetil rastlinski fiziologiji (veda, ki proučuje življenjske procese delovanja celic, tkiv in organov) in genetiki (veda o dedovanju).
Bil je prvi na svetu, ki mu je uspelo križati rastline dveh različnih rastlinskih rodov: Triticium in Cerelae, pšenico in rž ter dobiti rodne potomce, imenovane tritikala. O dosežkih križanja pšenice in rži je dr. Jesenko pisal v najbolj uglednih strokovnih revijah in poročal na 4. mednarodni konferenci v Parizu leta 1911. Njegovi dosežki so takrat vzbudili izjemno pozornost in priznanje med genetiki tedanje generacije; še posebej zanimive pa so njegove ideje in raziskave o celičnih procesih, s katerimi bi dosegli večjo trdnost in manjše zastoje v rasti lesnih rastlin. Znanosti je zaupal in daljši čas delal v inštitutih: Vilmorin v Praizu, Uppsali in Stockholmu.
Dr. Fran Jesenko, domoljub, znanstvenik in vzgojitelj; ob izbruhu prve svetovne vojne je bil Fran Jesenko leta 1914 mobiliziran. Na ruski fronti so ga hudo ranili v glavo, ga ujeli in kot častnika vrnili v zamenjavi za ruske oficirje.
Po vojni se ni več vrnil na Dunaj, ampak se je odzval vabilu domovine. Leta 1919 je bil izvoljen za docenta na agronomski in gozdarski fakulteti v Zagrebu, kjer je nadaljeval na Dunaju začeta predavanja iz poljedelstva, vrtnarstva, genetike in žlahtnjenja rastlin. Z njim je prišlo večje število študentov agronomije in gozdarstva, ki so v Zagrebu nadaljevali in končali študij.
Jesenko je pogosto prihajal v Ljubljano, kjer je na novoustanovljeni univerzi vodil botanični inštitut; 17. aprila 1921. leta pa je postal prvi redni profesor botanike. Honorarno je delal še na tehniški fakulteti za predmet surovine in tehniška mikroskopija. Ob tem je urejal botanični vrt, kot svetovalec pa pomagal ing. Francu Mikužu pri ustanovitvi, vodenju in opremljanju naše prve semenogojske postaje v Beltincih, kjer so v tem času vzgojili prve domače sorte pšenice. Dr. Fran Jesenko je kot vrhunski znanstvenik in hkrati pedagog, ki je znal vzgojiti svoje naslednike, najbolj zaslužen za uveljavitev botanike kot enakovredne biološke vede v sklopu Naravoslovne fakultete na ljubljanski univerzi. Bil je univerzitetni učitelj prvih diplomiranih biologov ljubljanske univerze, med katerimi so bili tudi pozneje zelo poznani in cenjeni slovenski znanstveniki Maks Wraber, Viktor Petkovšek, Anton Polenc, France Planina. Nanje je ob znanju prenesel tudi dobršno mero svojega entuziazma v ljubezni in skrbi za varstvo narave.
Dr. Fran Jesenko, začetnik varstva narave; to področje njegove dejavnosti je med najpomembnejšimi, saj je dr. Franc Jesenko v času življenjske zrelosti svoja prizadevanja usmeril v ohranitev neokrnjene narave. Nekatere države so si že v njegovem času zagotovile manjši del svojega ozemlja kot prirodni rezervat, kjer sta favna in flora nedotaknjeni in brez vplivov civilizacije. Na potovanjih po Evropi je videl več narodnih parkov in spoznaval njih pomen. Ko je prišel v Ljubljano, se je hitro navdušil, da bi tudi Slovenci zaščitili in ohranili del nepopačene gorske pokrajine v Dolini Triglavskih jezer. Z vso, njemu lastno energijo, se je dr. Fran Jesenko boril in ozaveščal vrhunske intelektualce, da bi podprli to zamisel. Na njegovo veliko zadovoljstvo je bila leta 1924 Dolina triglavskih jezer razglašena za Alpski narodni park za dobo 20 let.
Dr. Fran Jesenko, prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije; tudi telesna kultura in šport sta imela pri Franu Jesenku posebno mesto in med bivanjem v Švici in na Švedskem se je navdušil za zimske športe.
Ob vrnitvi v Ljubljano se je pridružil pionirjem modernega smučanja v takratni državi. Postal je prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, vodil je našo reprezentanco leta 1922 na tekmovanju v češke Krkonoše, podpiral gradnjo Bloudkove velikanke v Planici in prav zaradi znanja tujih jezikov tudi uspel v boju s predstavniki iz Skandinavije, ki so skakalnici v Planici nasprotovali.
Kot velik ljubitelj gorske narave je prijatelje planince opozarjal na kulturno obnašanje v naravi, organiziral planinske pohode in pohode s smučmi in ne nazadnje svoje študente, med njimi našega rojaka Franceta Planino, navduševal za varstvo narave in gorsko stražo.
Poleg vsega omenjenega je bil Fran Jesenko vsestransko aktiven tudi na mnogih drugih področjih dejavnosti, ki so prav tako imele odziv v strokovni in splošni javnosti:
- s sodelavci je skrbel za strokovno izrazoslovje,
- proučeval je floro Nilove doline in puščavske Arabije ter napisal obširno razpravo Puščavsko rastlinstvo skalne Arabije,
- s svojimi študenti je označil meje Narodnega parka v Dolini Triglavskih jezer.
Čeprav je obredel toliko sveta, je ostal Jesenko zelo navezan na svoj dom in na svoje rojstno mesto. Ob vsaki priložnosti je prihajal v Loko in se zanimal zanjo. Cenil jo je kot zgodovinsko mesto s posebnimi tradicijami, dobro je poznal tudi njeno lepo okolico.
Kot že tolikokrat pred tem, je prof. Jesenko šel poleti leta 1932 k svojim študentom v Dolino Triglavskih jezer. Pot, ki ga je vodila preko Komarče, je bila zanj usodna. Otovorjen s težkim nahrbtnikom je omahnil v globino, si zlomil hrbtenico in se tri dni pozneje, 14. julija 1932, za vedno poslovil od narodnega parka in svojih študentov. Pokopali so ga na starem loškem pokopališču, na Fari.
Marija BRAČKO, dr. med. 1914 - 2004
(povzeto po predlogu predlagateljev)
Marija Bračko, rojena na Češnjici 12. 9. 1914, umrla 8. 8. 2004 v Škofji Loki.
Marija Bračko se je rodila v številni kmečko-trgovski družini s trinajstimi otroki. Po osnovni šoli v Železnikih in meščanski dekliški šoli v Škofji Loki je gimnazijo zaključila v Ljubljani. V Ljubljani je vpisala medicino, uspešno zaključila prvih pet letnikov, nato pa študij dokončala v Beogradu, kjer je diplomirala leta 1939 in kot mlada zdravnica stažirala v Beogradu, nato pa v Mariboru. Marija Bračko je bila prva ženska iz Selške doline, ki je doštudirala medicino in delala kot zdravnica.
Po selitvi na Dunaj (1940) je tam leto in pol specializirala pediatrijo. Njen študij je prekinila vojna in rojstvo dveh otrok. Leta 1944 se je družina Bračko preselila v Maribor, naslednje leto pa na Gorenjsko. Po vrnitvi v Slovenijo ji je bilo ponujeno mesto na Pediatrični kliniki v Ljubljani, a se je po prepričevanju loške oblasti odločila za zdravniško službo v Škofji Loki ter z delom pričela 16. 6. 1945. Takrat sta na Škofjeloškem delovala le dva zdravnika, dr. Strnadova v Železnikih in dr. Homan v Škofji Loki.
Občina je zdravnici Bračkovi dodelila petsobno stanovanje v Markunovi hiši, katerega del je preuredila v ordinacijo in čakalnico. Za pomoč je dobila dve zelo sposobni sestri – Francko Kerčmanec in Kašmanovo Silvo. Skupaj so delale dvajset let. Začela je delati v izjemno skromnih razmerah; nekaj opreme je dobila iz ambulante kot talca ustreljenega dr. Viktorja Kocijančiča. Zaloge zdravil in sanitetnega materiala so bile skope. V ordinaciji ni imela tople vode in pozimi je prostore ogrevala s pečjo na žaganje.
Sedem let je bila edina stalna zdravnica v Škofji Loki, kjer je živelo skoraj 15.000 prebivalcev. Skrbela je za zdravje vseh ljudi ne glede na starost. Njen delavnik se je raztezal od jutra do večera, pogosto tudi ponoči. Zjutraj je sprejemala paciente v ambulanti, kamor je vsak dan prišlo od petdeset do sto bolnikov, ob popoldnevih je obiskovala bolnike na domu, ponoči pa sprejemala nujne primere. Rajon zdravnice Bračkove se je raztezal od Žabnice, Križne Gore, Bukovščice, Sv. Lenarta, Zaprevalja, Loga, Gabrške gore, Valterskega vrha, Bukovega vrha, Bodoveljske in Puštalske grape, Sv. Ožbolta, Sv. Andreja in Sv. Barbare, Močeradnika, pa vse do Jeprce.
Leta 1946 so na pobudo gospe Bračko v Škofji Loki začeli graditi zdravstveni dom, na velikem praznem prostoru pred Markunovo hišo, v kateri je živela in delala. Pri gradnji je ves čas sodelovala po strokovni in organizacijski plati. Gradnjo so zaključili šest let kasneje in takrat je v mesto prišel še en stalni zdravnik. Od takrat naprej je bilo lažje. Gospa Bračko je postala prva upravnica novega zdravstvenega doma. To funkcijo je opravljala do srede leta 1961. Aktivna je bila tudi v občinski skupščini – Škofja Loka je z njenimi prizadevanji pridobila ne le zdravstveni dom, ampak tudi rentgen, laboratorij, zobozdravstvene in druge specialistične usluge ter reševalno službo. Leta 1975 se je upokojila, a z delom ni prenehala. Do leta 1979 je delo zdravnice opravljala še v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki, ki je tudi dom za ostarele.
Zdravnica Bračkova je postavila trdne temelje loškemu osnovnemu zdravstvu, bila je prva upravnica zdravstvenega doma. V stroki je bila cenjena zaradi strokovne razgledanosti in organizacijskih sposobnosti. Za svoje nesebično delo je prejela številna priznanja in leta 1992 postala tudi častna občanka občine Škofja Loka.
