Slikovita Škofja Loka, ki se bohoti ob sotočju Poljanske in Selške Sore, na prehodu Sorškega polja v razgiban svet Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja, je najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji in gospodarsko, kulturno, izobraževalno in upravno središče občine Škofja Loka.
Arheološke najdbe kažejo, da je bilo škofjeloško ozemlje naseljeno vse od bakrene dobe (4. in 3. tisočletje pr. K.) naprej. V času velikega preseljevanja ljudstev se je tu naselil slovanski živelj, saj so imena naselij še pred podelitvijo ozemlja freisinškim škofom nosila slovanska imena.
Zgodovina mesta se pričenja z letom 973, ko je cesar Oton II. daroval loško ozemlje škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem. Vendar Loka, ki je imenovana v darilni listini, ni današnja Škofja Loka, temveč Stara Loka. Ob sotočju Selške in Poljanske Sore se je v srednjem veku začelo razvijati naselje Loka (ime označuje travnat svet ob vodi). Freisinški škofje so kasneje upravno in gospodarsko središče loškega gospostva preimenovali v Škofja Loka (Bischoflack). V listini iz leta 1274 je naselje imenovano kot mesto. Zaradi večje varnosti se je v začetku 14. stol. zaščitilo z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat, zavarovanih s stražnimi stolpi in je v veliki meri ohranjeno še danes. Mesto je v svoji zgodovini doživelo napade, kuge, požare in potrese. Najhujši je leta 1511 hudo poškodoval mesto, ki ga je škof Filip kmalu obnovil. Od tedaj se je podoba Škofje Loke le malo spreminjala, zato velja za najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji. Staro mestno jedro tvorita zgornji Mestni trg ali Plac in Spodnji trg ali Lontrg, nad katerima gospoduje Škofjeloški grad. Prebivalstvo mesta in okolice se je ukvarjalo s številnimi obrtmi, iz katerih so se proti koncu srednjega veka razvila močna obrtniška združenja - cehi.
V naravno in umetnostno bogatem okolju so že od nekdaj delovali številni priznani umetniki, književniki in znanstveniki, ki so ustvarili bogato kulturno dediščino Škofje Loke.
Današnja Občina Škofja Loka obsega 146 km2, od tega je (po podatkih iz leta 2007) 8202 ha gozdov, 2654 ha kmetijskih zemljišč in 320 ha stavbnih zemljišč. Povprečna nadmorska višina znaša 443 m. Dolžina občinske meje znaša 98,2 km. Vključujoč obe Sori znaša dolžina vodotokov 190 km. V občini imamo 373,8 km kategoriziranih cest (2007), od tega 8,8 km kolesarskih stez.
Občina obsega 62 naselij v 11 krajevnih skupnostih in meji z Občinami Kranj, Železniki, Medvode, Gorenja vas - Poljane, Dobrova - Polhov Gradec. V občini živi 22.966 stalnih prebivalcev (podatke 1.1.2017).
V občini Škofja Loka prevladuje zaposlenost v sekundarnih dejavnostih (46%), sledijo kvartarni sektor (31%), terciarni sektor (21%) in na koncu primarni sektor (2%). Občina Škofja Loka je območje z visokim deležem dnevnih migrantov (63% vsega delovno aktivnega prebivalstva). Za Škofjo Loko je značilna dvojna migracija: precejšnje število ljudi se vozi na delo v Škofjo Loko iz drugih občin, medtem ko velik del Škofjeločanov odhaja na delo izven občine.
Osrednje naselje in glavno zaposlitveno središče je mesto Škofja Loka, ki šteje 11.832 stalnih prebivalcev, kar predstavlja več kot polovico vsega prebivalstva občine.
Prevladujoča gospodarska panoga občine je še vedno industrija, ki je zgoščena v bližini železniške postaje, kjer sta industrijska in obrtna cona. V občini so dobro zastopane tudi storitvene dejavnosti. Kmetijstvo je vse manj pomembno, vendar se njegova nekdanja pomembnost še vedno kaže v obliki poselitve, obliki in zgradbi naselij in hiš, razdelitvi zemljišč in drugih značilnosti naselij.
Mesto Škofja Loka ima dobro razvito družbeno javno infrastrukturo izobraževalnih zavodov, številnih športnih objektov, kulturnih ustanov in društev, omrežje socialnih in zdravstvenih storitev.
Naselja v občini: Binkelj, Bodovlje, Bukov Vrh nad Visokim, Breznica pod Lubnikom, Brode, Bukovica, Bukovščica, Crngrob, Dorfarje, Draga, Sveti Florijan nad Škofjo Loko, Forme, Gabrk, Gabrovo, Gabrška Gora, Godešič, Gorenja vas - Reteče, Gosteče, Grenc, Hosta, Knape, Kovski Vrh, Križna Gora, Lipica, Log nad Škofjo Loko, Moškrin, Na Logu, Papirnica, Pevno, Podpulfrca, Pozirno, Praprotno, Pungert, Puštal, Reteče, Rovte v Selški dolini, Sopotnica, Spodnja Luša, Staniše, Stara Loka, Stirpnik, Strmica, Suha, Sv. Andrej, Sv. Barbara, Sv. Duh, Sv. Lenart, Sv. Ožbolt, Sv. Petra Hrib, Ševlje, Škofja Loka, Sv. Tomaž, Trata, Trnje, Valterski Vrh, Vešter, Vincarje, Virlog, Virmaše, Visoko pri Poljanah, Zgornja Luša, Zminec.
Krajevne skupnosti: KS Bukovica Bukovščica, KS Godešič, KS Log, KS Reteče - Gorenja vsa, KS Sv. Duh, KS Trata, KS Škofja Loka - mesto, KS Kamnitnik, KS Stara Loka - Podlubnik, KS Zminec, KS Sv. Lenart - Luša.
Znamenitosti v občini so dostopne na naslednji povezavi: ZNAMENITOSTI V OBČINI
Škofjeloško hribovje (ali Loško pogorje) je tipična predalpska regija v porečju Selščice in Poljanščice, ki se pri Škofji Loki združita v Soro. Škofjeloško hribovje (v nadaljevanju regija) obsega Selško in Poljansko dolino ter hribovja nad njima, Žirovsko kotlino ter Sorško polje. Posebno veljavo regiji daje Škofja Loka, mesto ob sotočju obeh Sor, ki je tudi gospodarsko, kulturno in upravno središče regije.
Že davnega leta 973 je cesar Oton II. to ozemlje podaril škofom iz Freisinga in v naslednjih stoletjih je tu nastala zaokrožena fevdalna posest loškega gospostva s sedežem v Škofji Loki (mestne pravice l.1274). Freisinško gospostvo je obstajalo kar 830 let, leta 1803 pa ga je avstrijska država ukinila, s tem pa upadel tudi pomen Škofje Loke. Iz nekdanje občine Škofja Loka so januarja 1995 na ozemlju regije nastale naslednje občine:
- Občina Škofja Loka (145 km),
- Občina Železniki (162 km),
- Občina Gorenja vas - Poljane (161 km) in
- Občina Žiri (44 km) - (podatki 31.12.1997)
Kljub upravni razdelitvi ozemlja Škofjeloško hribovje ostaja geografsko zaokrožena regija, ki jo določajo naravne značilnosti kot tudi skupna zgodovina in notranja družbena povezanost tudi v današnjem času.
Naravnogeografski oris Škofjeloškega hribovja
Osrednji del hribovja leži nad dolinama obeh Sor, pretežno v višinah med 500 in 1000m, vrhovi pa se dvigajo od vzhoda proti zahodu (Lubnik 1025m, Stari vrh 1217m, Koprivnik 1393m, Blegoš 1562m ). Tektonsko je to del Posavskih gub, ki se nadaljujejo vzhodno od Ljubljanske kotline. V obdobju karbona (pred 250 milj. let) je ozemlje prekrivalo plitvo morje, ki so ga zasipavale reke z Osrednjih Alp. Takrat so nastali rdečkasti karbonski konglomerati (Sv. Andrej nad Zmincem). V obdobju perm (220 m. let) se je morje umaknilo in pojavila se je puščavska klima, o čemer pričajo rdečkasti peščenjaki. Konec perma se je spet pojavilo morje, ki je nato večkrat spremenilo svojo višino; v plitvem morju je nastajal rdečkast werfenski škrilavec, peščenjak in lapor, v globokem morju pa so nastale za regijo posebej značilne kamnine; školjkoviti apnenci in dolomiti (Lubnik, Križna gora), škofjeloški ploščati apnenci (v strugi Sore v Škofji Loki in v kamnolomu ob Poljanski cesti), glavni dolomit (vrh Blegoša), dachsteinski apnenec (Ratitovec), grebenski apnenec ('marmor' v Hotavljah). V obdobju jura (175 m.let ) se je morje umikalo od severa proti jugu, pri Zalem logu pa je v plitvem morju nastal črn zalološki škrilavec. V obdobju krede (pred 80 m.let) je ozemlje postalo kopno, ob velikih tektonskih premikih v terciarju pa je tu spet nastal zaliv, v katerega so reke nanašale naplavino. Iz nje je pri Kamnitniku in na Gradu nastal pisan škofjeloški konglomerat. Reke so površje močno razrezale, ob tem pa je bila očitna selektivna erozija; na odpornejših kamninah so ostala strmejša pobočja, neodporne škrilavce, konglomerate in peščenjak pa so vode močno erodirale in površje uravnale. Že od oligocena dalje (65 m.let) je Sava zasipavala kotanjo, ki je nastala na območju sedanjega Sorškega polja in odrivala Soro ob južni rob kotanje, vode s Križnogorskih hribov pa so zaostajale in odlagale glinene sedimente v vznožju od Crngroba do Stražišča.
V ledeni dobi (1 m. let ) je nastal manjši ledenik pod Ratitovcem, do Sorice pa je segal celo jezik Bohinjskega ledenika. Nadaljevalo se je nasipavanje Sorškega polja, zato je danes debelina prodnih nanosov čez 30 m. Ponekod so sprijeti v konglomerat (Labore), na njih pa so nastale tudi plitve vrtačaste kraške kotanje, imenovane dobrave (po hrastu dobu). Današnjo pokrajinsko podobo regije tvorijo predvsem strma pobočja iz nepropustnih kamnin, ki so jih hudourniki razrezali v številne hudourniške grape.
Vršni deli Škofjeloškega hribovja, ki so iz apnenca, so tudi kraško preoblikovani; imajo škrapljasto razbrazdano površje in tudi kraške jame (Lubniška jama in Kevderc pod Lubnikom). Kraške oblike so nastale tudi v oligocenskem konglomeratu nad Škofjo Loko, kjer so nastala kraška brezna (Marijino brezno, Migutov brezen, Gipsova jama). Ravninskega sveta je v regiji komaj 10 %, ob obeh Sorah in največ na Sorškem polju.
V podnebju regije se kažejo poteze prehodnosti od zmernocelinskega podnebja na vzhodu proti vlažnim vplivom s primorske strani na zahodu, iz smeri Baške grape in Cerkljanskega ter hladnim alpskim vplivom na severozahodu, iz smeri Bohinjskih gora.
Podnebje je precej vlažno, saj pade v okolici Škofje Loke cca 1600 mm, na zahodnem delu regije pa vec kot 1800 mm dežja letno. Tudi temperature so nižje, predvsem v kotlinah, izjeme pa so prisojna pobočja nad njimi s pogosto inverzijo; Javorje (697 m) ima polovico zimskih dni višjo povprečno temperaturo od Brnika.
Prsti so nastajale predvsem ob vplivu kamninske podlage in podnebja. Prevladujejo nekarbonatne kamnine, na katerih so se razvila kisla tla pod gozdom, saj gozd porašča kar 2/3 ozemlja. Ob rekah so na glinenih nanosih nastala vlažna in oglejena tla, najboljša tla pa so na prodnih nanosih na Sorškem polju in ob višjih terasah Sore.
Vode so v regiji izdatne, saj tu pade veliko padavin, svet pa je pretežno nagnjen in nepropusten. Zato je odtočni količnik voda velik (70%), reke pa imajo hudourniški značaj. Značilna so hitra in velika nihanja vodostaja in hude poplave leta 1925, 1926, 1952, 1990 in 2007. Sorško polje ima največje zaloge podtalnice v Sloveniji, ki pa jo ogrožajo odplake iz neurejenih gramoznic, kmetijstva, naselij in industrije na robu polja.
Poselitev in prebivalstvo regije
Gostota poselitve v regiji je s 79 prebivalci / km pod slovenskim povprečjem, kar je pričakovano glede na hribovitost pokrajine. Prebivalstvo se je naseljevalo od 10.st. dalje, ko so tod zagospodarili Freisingi; zahodni del Selške doline so poselili slovenski naseljenci, v tem času pa so poseljevali tudi Bavarce na Sorškem polju, v 13.st. so pod Ratitovcem naselili Tirolce iz Pusterske doline, v Železnike so v 14.st. prišli Furlani. Od 12. do 14.st. je potekalo tudi naseljevanje Poljanske doline in Žirovske kotline, v 16. in 17.st. pa je bil na krčevinah v hribovju zadnji val naseljevanja.
Glede na obdobja naselitve, na poreklo naseljencev in naravne danosti so v regiji nastali različni tipi poselitve. V hribovju prevladujejo razložena naselja, gručaste vasi in zaselki, na Sorškem polju pa so ob načrtni poselitvi nastale dolge obcestne vasi.
Škofjeloško hribovje je bolj poseljeno kot druga predalpska hribovja, saj je bilo v celotni regiji leta 1991 skupno 188 naselij. Naselitev se v hribovju ohranja tako zaradi prometnih povezav z dolinama kot tudi zaradi uspešnega gospodarjenja (gozdarjenje, živinoreja, turizem, dnevna migracija v dolino). Sicer je težišče poselitve - 39 850 prebivalcev v regiji - v največjih naseljih v dolini (Železniki, Žiri, Gorenja vas, Poljane, Selca), kar tretjina vseh pa v Škofji Loki.
Število prebivalcev je v regiji skozi stoletja počasi naraščalo, močno pa je naraslo šele po 2.vojni, ko se je tudi v tej regiji začela obsežna industrializacija. Tako se je v obdobju 1960-1990 število prebivalcev povečalo za 72%, predvsem na račun priseljencev, ki jih je privabila nova industrija in bližina Ljubljane (spalna naselja).
Zgodovina mesta se pričenja z letom 973, ko je cesar Oton II. daroval loško ozemlje škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem. Vendar Loka, ki je imenovana v darilni listini, ni današnja Škofja Loka, temveč Stara Loka. Ob sotočju Selške in Poljanske Sore se je v srednjem veku začelo razvijati naselje Loka, ime označuje travnat svet ob vodi. Freisinški škofje so kasneje upravno in gospodarsko središče loškega gospostva preimenovali v Škofja Loka (Bischoflack). V listini iz leta 1274 je naselje imenovano kot mesto. Zaradi večje varnosti se je v začetku 14. stoletja zaščitilo z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat, zavarovanih s stražnimi stolpi in je v veliki meri ohranjeno še danes.
Mesto je v svoji zgodovini doživelo napade, kuge, požare in potrese. Najhujši je leta 1511 hudo poškodoval mesto, ki ga je škof Filip kmalu obnovil. Od tedaj se je podoba Škofje Loke le malo spreminjala, zato velja za najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji. Staro mestno jedro tvorita zgornji Mestni trg ali Plac in Spodnji trg ali Lontrg nad katerima gospoduje Škofjeloški grad.
Loško gospostvo sta namesto škofa upravljala oskrbnik, imenovan tudi glavar, in kaščar. Prebivalstvo mesta in okolice se je ukvarjalo s številnimi obrtmi iz katerih so se proti koncu srednjega veka razvila močna obrtniška združenja - cehi. Trgovali so lahko samo meščani. V naravno in umetnostno bogatem okolju pa so že od nekdaj delovali številni priznani umetniki, književniki in znanstveniki, ki so ustvarili bogato kulturno dediščino Škofje Loke
Zamorc s krono
Ena od legend pripoveduje, da je zemljiški gospod Abraham doma z Bavarskega, s svojim služabnikom zamorcem, potoval po Poljanski dolini. V temni hosti sta naletela na velikanskega medveda. Knez Abraham je obstal, zamorec pa je nategnil lok ter medveda pokončal. Gospodar je slugo objel in dejal: "Rešil si mi življenje, služabnik. Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil." V zahvalo je dal v mestni grb naslikati glavo zamorca. Na obodu pečata iz 14. stoletja je napis: SIGILLUM CIVITATIS LOK - pečat mesta Škofja Loka.
