Govor na občinski prireditvi ob dnevu žensk

Občina Škofja Loka in Osnovna šola Ivana Groharja sta ob mednarodnem dnevu žensk pripravili osrednjo občinsko prireditev z naslovom Veličastne. Obraze tistih, ki postavljajo smerokaze, smo odkrili že včeraj v Sokolskem domu Škofja Loka.

Izvrsten program so oblikovali učitelji, učiteljice ter učenke in učenci Osnovne šole Ivana Groharja. Na koncu pa za Ločanke ni manjkalo niti sladko presenečenje in čudovit rdeč cvet.

Slavnostna govornica je bila  svetovalka predsednice Republike Slovenije za zunanjo politiko Miriam Možgan. Govor objavljamo v celoti (velja govorjena beseda.):

Spoštovani gospod župan, spoštovane prebivalke in prebivalci čudovite Škofje Loke,

Počaščena sem, da lahko v Škofji Loki, ki je moj dom, mestu bogate zgodovine in kulture, skupaj praznujemo eno od najpomembnejših temeljnih pravic – enakost spolov.

Prejšnji teden sem bila s predsednico republike v Bolgariji. Bila je na uradnem obisku z gospodarsko delegacijo. Ko smo v prostoru za sestanek čakali na oba predsednika, sem si ogledovala slike na steni. Bile so fotografije samih moških obrazov. Preteklih voditeljev.

In vnovič me je prevzel ponos, ko sem pogledala našo stran med pogovori, ki jih je vodila prva ženska predsednica in ob sebi imela žensko veleposlanico, šefinjo kabineta, svetovalko za zunanje zadeve in svetovalko za tisk – z izjemo državnega sekretarja same ženske.

In takšno podobo delegacij – včasih je v diplomacijah veljalo, da so tako žensko obarvane le skandinavske delegacije – opazijo. Opazijo jih diplomatke in študentke, kot so nas opazile študentke na fakulteti v Plovdivu, kjer je predsednica imela nagovor, in vsakič znova mlade diplomatke Zahodnega Balkana.

Podoba Slovenije, ki je izvolila prvo žensko predsednica, dežele, ki ima prva žensko zunanjo ministrico in prvič žensko na čelu državnega zbora, je podoba države, ki nekaj da na enake možnosti. Da se.

Vendar je do tega vodila dolga pot. Smo vendarle leta 2024. Dolg je bil boj za enakost in pravičnost, za večjo vidnost žensk v javnem prostoru, za enake možnosti, enako plačilo, enakosti pri razvrščanju na kandidatne liste, dolg je bil boj proti predsodkom in za svobodno odločanje o rojstvu otrok.

Prihodnje leto bomo obeležili 30 let od Pekinške konference za enakost žensk, na kateri so države sklenile: ženske pravice so človekove pravice. Konferenco o človekovih pravicah žensk je tedanji generalni sekretar Združenih narodov sklical po uničujoči vojni v nekdanji Jugoslaviji, kjer je bilo posilstvo eno izmed bojnih taktik za medsebojno obračunavanje. 

Na konferenci so določili strateške cilje za doseganje enakosti spolov na dvanajstih področjih, odboja proti nasilju nad ženskami do zagotavljanja enakih možnostih na vseh področjih javnega življenja in izobraževanja. Trideseta obletnica bo priložnost za pregled uresničevanja zavez na državni in svetovni ravni.

Mnoge in mnogi, ki ste danes tu, ste zaslužni, da zdaj lahko posegamo po najvišjih funkcijah, da lahko vodimo pomembna podjetja, imamo dostojno plačilo, lahko same odločamo o rojstvu otrok, živimo v takšnih ter drugačnih zvezah in še bi lahko naštevali.

Pa vendarle. Boj proti predsodkom ter boj za enako plačilo in enake možnosti še zdaleč ni končan. O tem priča naslov, ki so ga po letošnjem diplomatskem posvetu objavili v Delu. Po prvem delu posveta, ko so z močnimi govori veleposlanke in veleposlanike nagovorile predsednica, zunanja ministrica in predsednica državnega zbora, drugi dan pa predsednik vlade, je Delo v naslovu zapisalo: Po ženskem dnevu konkretne usmeritve za diplomate. Delo. Leta 2024.

Pa srečanje predsednice z visokim cerkvenim dostojanstvenikom, ki je predsednici dejal, da je prva dama, nekako ni zmogel reči predsednica.

Ne zavedamo se, kako močno so usidrani dvojni standardi za ženske in moške v politiki. To velja tako za vstop v politiko, kjer si ženske, raziskave tako kažejo, postavljajo veliko višje standarde, ki naj bi jih same dosegale že samo za kandidaturo za kakšno politično funkcijo.

Samoselekcija je veliko bolj ostra kot pri moških. Višji so standardi, ko gre za presojanje njihovega delovanja. Od žensk v politiki se pričakuje več, njihova dejanja in podoba se presojajo strožje. Presoja se tudi to, kako so oblečene in obute, kakšno pričesko imajo. Da o izbruhih seksizma na tviterju in spletu niti ne govorim. Slovaška predsednica Zuzana Čaputova se je zaradi silovitosti verbalnih napadov nanjo in na njeno družino odločila, da se ne bo potegovala za drugi mandat.

Skrbijo nas namreč lahko rezultati nedavne mednarodne raziskave državljanske vzgoje in izobraževanja ICCS, ki jo v Sloveniji koordinira Pedagoški inštitut. V njej so sodelovali osmošolci iz 22 držav, tudi Slovenije. Raziskava je razkrila, da več kot 30 %  slovenskih fantov učencev osmega razreda osnovne šole meni, da se ženske ne bi smele ukvarjati s politiko. Trideset odstotkov!

Še bolj zaskrbljujoče je, da 48 % fantov in 12 % deklet verjame, da so moški bolj usposobljeni za politične voditelje kot ženske. Od kje mladim takšne ideje? Mladi osnovne informacije pridobivajo iz enega ali drugega socialnega omrežja. Vendar pa ne prihaja vse le iz tiktoka, youtuba ter instagrama. Navedeni podatki so opozorilo – ti mladi bodo namreč nekoč zasedali javne funkcije.

Kronologija političnega odločanja kaže, da je politika danes še kar pripravljena varčevati na račun žensk. Sektorji, v katerih prevladujejo ženske, so podplačani. Smo sicer ena najbolj egalitarnih družb, plačna vrzel med spoloma je štiriodstotna, pokojnine pa, ki jih prejemajo ženske, so za zdaj še vedno skoraj za 13 % nižje od pokojnin moških. Zato tudi ne preseneča, da je stopnja revščine najvišja prav med starejšimi ženskami.

Iniciativa Ona ve meri odstotek žensk, ki jih vabijo tradicionalni mediji. Ta se kar ne premakne z vrednosti med 25 in 30 % – razen marca, ko uredniki in urednice zaradi 8. marca znajo najti zanimive strokovnjakinje ter sogovornice. Pojavnost žensk kot strokovnjakinj in kritičark v javnih medijih in javnem prostoru je pomembna. Ko vas pokličejo mediji, se ne preizprašujte, ali veste dovolj, da bi lahko nastopile v javnosti.

Ženske so od nekdaj imele močan, čeprav pogosto prezrt vpliv na družbene spremembe. Ena od takih žensk je bila Franja Tavčar, žena znamenitega Ivana Tavčarja, pisatelja, politika, župana. Mnogi zunaj Loke še danes ne vedo, da je bila velika humanitarka in borka za pravice žensk. Sodelovala je pri ustanavljanju dekliškega liceja, materinskega doma v Ljubljani in doma za onemogle ženske.

Tavčar je živel z močno žensko in zgodbe močnih žensk se prepletajo tudi v njegovi Visoški kroniki, enem od najpomembnejših del slovenske literarne dediščine. Te ženske so pogosto plačale visoko ceno za svojo drznost. In naj s tega odra podam poklon režiserki Tatjani Peršuh, avtorici dela Agata Visoška, imenitne igre o procesu proti Agati, ki smo jo pred dnevi spet lahko videli na loškem odru.

Spoštovani,

Škofja Loka, mesto velikih zgodb in zgodovine, je tudi mesto velikih posameznic in posameznikov. Veseli me, da bodo na predlog Zavoda Tri in po odločitvi občinskega sveta tri velike Ločanke dobile svoja obeležja v aleji zaslužnuh Ločank in Ločanov. Doktorica Marija Bračko tako v aleji ne bo več osamljena. Nova obeležja bodo dobille Katarina Marija Majhnič, ki je bila dolgoletna predstojnica uršulinskega samostana; dr. Aleksandra Kornhauser Frazer – edina ženska med prejemniki prestižne Hondine nagrade, ki ji pravijo tudi Nobelova nagrada za tehnologijo, in Štefka Križnar, zdravnica pediatrinja.

Vsaka po svoje izjemna posameznica.

Lani, ko je šla naša Sora svojo pot ter vdrla v toliko hiš in domov, smo v tistem blatu in mulju doživeli tudi veliko lepega. Solidarnost, pomoč, hvaležnost. Obudili in zgradili smo skupnost.

V vsaki skupnosti izstopajo posamezniki in posameznice. Ob tej priložnosti dam velik poklon pripadnicam Civilne zaščite Republike Slovenije,  ki so delovale v štabu ali na terenu, prostovoljkam Rdečega križa in Karitasa, ekipi Radia Sora, posameznikom in posameznicam številnih dobrodelnih društev, ki so v tistih dneh tako ključno pomagala sosedu v stiski. Naj pri tem poudarim vsaj zgodbo, ki me je navdušila – to je zgodba reševalk Špele Mezek, Urške Kušar in Lucije Oblak, ki so po razdejani dolini Hrastnice do Svete Barbare peš nosile pomoč trinajstim odrezanim od sveta ter pri tem prečkale uničeno cesto tudi z delovnim strojem,  bagerjem.

Ta dekleta so pokazala pogum, hrabrost, sočutje in solidarnost. Dokazala so, da ima Škofja Loka srce. Da nihče ne bo ostal sam in pozabljen.

Naj končam z mislijo, da se v času, ko se vse bolj bojujemo z naravo in naravnimi nesrečami, še kar bojujemo tudi s predsodki. Predsodki, ki derejo čez miselne bregove in puščajo opustošenje.

Treba je omejiti tok rek in tok slabih misli, če gre ta v izključevanje drugih, drugačnih, malih – in velikih žensk.

Ženske smo, kot so dokazale častne Ločanke in reševalke, loške umetnice in književnice, igralke, mame in samozaposlene, podjetnice in učiteljice, sposobne velikih dejanj in del, če le imamo priložnost za to. In kot je nekoč dejala dr. Aleksandra Kornhauser: ne čakaj na spremembe, bodi ti sprememba.

Ko slavimo dosežke žensk v Sloveniji in po svetu, se moramo zavezati k nadaljevanju boja proti predsodkom, ki omejujejo zmožnosti polovice človeštva.

Sodobna družba stoji in obstane na temeljih enakopravnosti, solidarnosti in dostojanstva.